Hramba osebnih podatkov v evidenci kaznivih dejanj

Zakon o nalogah in pooblastilih policije ureja obdelavo osebnih podatkov v policijskih evidencah, med drugim tudi v evidenci kaznivih dejanj. Poseben pomen ima 129. člen ZNPPol, ki je v različici, presojani z odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-9/24-11 z dne 25. 9. 2025, urejal ravnanje s podatki po poteku rokov njihove osnovne hrambe. Ustavno sodišče je presojalo ureditev, po kateri se osebni podatki po izteku prvotnega roka niso izbrisali, temveč so se blokirali in hranili še trideset let. Osrednje vprašanje, na katerem je temeljila odločitev Ustavnega sodišča, je bilo, ali je bila takšna dodatna hramba osebnih podatkov skladna s pravico do informacijske zasebnosti iz 38. člena Ustave RS.

Ustavno sodišče je ureditev predstavilo skozi tri zaporedne faze hrambe. V prvi fazi, ki ni bila predmet ustavnosodne presoje, so se podatki v evidenci kaznivih dejanj hranili do ustavitve policijske preiskave, izdaje sklepa o zavrženju kazenske ovadbe, pravnomočne zavrnilne ali oprostilne sodbe, če do tega ni prišlo, pa do zastaranja kazenskega pregona. Po poteku tega obdobja je nastopila druga faza, v kateri so se osebni podatki blokirali in hranili še trideset let. Z blokiranjem podatki niso izgubili narave osebnih podatkov, temveč je bila zgolj omejena možnost njihove nadaljnje obdelave. Šele v tretji fazi (tj. po poteku dodatnega obdobja hrambe), so se podatki anonimizirali tako, da jih ni bilo več mogoče povezati s posameznikom. Težišče ustavnosodne presoje je bilo prav v drugi fazi hrambe osebnih podatkov, saj tudi hramba blokiranih podatkov predstavlja poseg v pravico posameznika do informacijske zasebnosti. Takšen poseg je sicer lahko dopusten zaradi učinkovitega preprečevanja, odkrivanja in preiskovanja kaznivih dejanj, vendar mora biti omejen na obdobje, ki je za dosego tega namena nujno potrebno. Presojana ureditev po 129. členu ZNPPol pa tega ni zagotavljala, saj je določala enoten tridesetletni rok hrambe, ne da bi omogočala presojo, ali je nadaljnja hramba v posameznem primeru še vedno potrebna. Presojana ureditev pri določitvi trajanja hrambe namreč ni upoštevala niti narave in teže kaznivega dejanja, niti različnega položaja posameznikov, na katere so se podatki nanašali. Enak režim hrambe je tako veljal za pravnomočno obsojene osebe, za obdolžene in osumljene osebe (ki niso bile obsojene), pa tudi za druge posameznike, katerih podatki so bili vključeni v evidenco kaznivih dejanj (npr. oškodovance ali prijavitelje). Takšno izenačevanje različnih položajev pa je bilo po presoji Ustavnega sodišča posebej problematično z vidika domneve nedolžnosti. Poleg tega pa je po presojani ureditvi skupno obdobje prve in druge faze hrambe, ob upoštevanju zastaralnih rokov kazenskega pregona, lahko trajalo od šestintrideset do osemdeset let, pri nezastarljivih kaznivih dejanjih pa tudi dlje.

Ustavno sodišče je zato presodilo, da ureditev iz prvega odstavka in prve alineje drugega odstavka 129. člena ZNPPol, kolikor se je nanašala na evidenco kaznivih dejanj, ni zagotavljala časovne omejitve hrambe osebnih podatkov na obdobje, ki je bilo za dosego njenega namena še nujno potrebno. Bistvo odločbe je namreč v zahtevi, da mora zakonodajalec trajanje hrambe osebnih podatkov povezati z dejansko potrebo po obdelavi podatkov ter pri tem ustrezno upoštevati naravo kaznivega dejanja in položaj posameznika.