Konec nedopustnim rubežem: Pravni in družbeni pomen sklepa Ustavnega sodišča U-I-26/26, U-I-24/26 z dne 2.4.2026

V slovenskem pravnem redu je zaščita eksistencialnega minimuma dolžnikov v izvršilnem postopku močno varovana. Že Zakon o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju: ZIZ) v 101. členu predvideva, da so iz izvršbe med drugim izvzeti prejemki iz naslova denarne socialne pomoči in varstvenega dodatka po zakonu, ki ureja socialno varstvene prejemke. Takšna ureditev je skladna z namenom zakonodajalca, da se najranljivejšim dolžnikom in njihovim družinskim članom zagotovi tista minimalna raven sredstev, ki je nujno potrebna za golo biološko preživetje in ohranjanje človekovega dostojanstva, saj ta sredstva po svoji naravi niso namenjena poplačilu upnikov, temveč izključno preprečevanju absolutne materialne ogroženosti.

Podobno ureditev je predvideval Zakon o davčnem postopku (v nadaljevanju: ZDavP-2), ki v svojem 159. členu taksativno našteva prejemke, ki so izvzeti iz davčne izvršbe. Med te prejemke se po 3. točki prvega odstavka 159. člena ZDavP-2 uvrščata tudi denarna socialna pomoč in varstveni dodatek po zakonu, ki ureja socialno varstvene prejemke. Takšna ureditev ni naključna, temveč sistematično sledi ureditvi v ZIZ ter je neposreden odraz ustavnega načela socialne države (2. člen Ustave RS).

Konec novembra 2025 pa je bil sprejet Zakon o nujnih ukrepih za zagotavljanje javne varnosti (v nadaljevanju: ZNUZJV), ki je v 8. členu vzpostavil radikalno izjemo od zgoraj navedenega splošnega pravila iz 159. člena ZDavP-2. Določba je davčnemu organu omogočila, da za namene poplačila neplačanih denarnih nedavčnih obveznosti, ki jih izterjuje v skladu z zakonom, ki ureja prekrške (in za katere so bili v obdobju dveh let pred izdajo sklepa o izvršbi podani najmanj trije predlogi za izvršbo), z rubežem poseže neposredno tudi v denarno socialno pomoč dolžnika.

Ta ureditev je takoj ob sprejetju sprožila ostre kritike pravne in socialne stroke, kar je hitro privedlo do formalne ustavnosodne presoje. Ustavno sodišče je v postopku združilo obravnavo zahteve Varuha človekovih pravic in pobude več prizadetih posameznikov, ki so opozorili, da izpodbijana ureditev očitno trči ob več temeljnih ustavnih jamstev:

• Načelo socialne države (2. člen Ustave RS) in pravica do socialne varnosti (50. člen Ustave RS): Denarna socialna pomoč ne predstavlja dolžnikovega "presežnega premoženja", temveč tisto minimalno raven sredstev, ki je nujno potrebna za golo biološko preživetje in ohranjanje človekovega dostojanstva. Poseg v ta sredstva pomeni, da posameznik – in njegovi vzdrževani družinski člani – ostane pod pragom absolutne materialne ogroženosti. • Nedotakljivost človekovega dostojanstva (34. člen Ustave RS): Odvzem sredstev za osnovno preživetje posameznika neposredno ponižuje in posega v njegovo temeljno človekovo dostojanstvo. • Prepoved povratne veljave pravnih aktov (155. člen Ustave RS): Upravna in izvršilna praksa je sporni člen začela uporabljati tudi za izterjavo glob, ki so bile pravnomočno izrečene pred uveljavitvijo ZNUZJV. To je grobo poseglo v pravno varnost in načelo zaupanja v pravo. Ustavno sodišče Republike Slovenije je na seji 2. aprila 2026 sprejelo izjemno pomemben procesni akt – sklep, s katerim je na podlagi prvega odstavka 39. člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju: ZUstS) do svoje končne odločitve zadržalo izvrševanje 8. člena ZNUZJV.

Pri odločanju o začasnem zadržanju je sodišče opravilo tehtanje v okviru načela sorazmernosti. Pretehtati je moralo javni interes po zagotavljanju učinkovitega kaznovalnega sistema na eni strani ter težo in nepopravljivost posledic za dolžnike na drugi. Ustavno sodišče je utemeljeno presodilo, da bi nadaljnja uporaba 8. člena povzročila nepopravljivo škodo v sferi temeljnih socialnih pravic najranljivejših. Z zadržanjem je sodišče dalo absolutno pravno prednost varstvu človekovega dostojanstva pred fiskalnimi in represivnimi interesi države. Zadržanje ima takojšen učinek (erga omnes), kar pomeni, da davčni organi od dneva zadržanja ne smejo več rubiti denarne socialne pomoči za poplačilo prekrškov.

Sklep Ustavnega sodišča ima širši pomen za slovenski pravni sistem, saj jasno demonstrira meje državne represije v luči ustavnega načela sorazmernosti. Država ima nesporno legitimno pravico varovati javni red in izterjevati globe, vendar pa kaznovalne politike ne sme izvajati z ukrepi, ki ljudem odvzamejo zmožnost preživetja. Sklep hkrati opozarja tudi na nevarnosti t. i. pospešene zakonodaje, kjer se kompleksni ukrepi, ki močno posegajo v človekove pravice, sprejemajo prehitro oziroma brez ustrezne poglobljene strokovne presoje.

Čeprav končna vsebinska odločba o usodi 8. člena ZNUZJV še ni izdana, je Ustavno sodišče z začasnim zadržanjem odločno preprečilo, da bi država za poplačilo glob posegala v eksistencialni minimum dolžnikov. Ta prelomni sklep ostro začrtuje doktrinarno mejo med legitimno državno prisilo in nedotakljivostjo človekovega dostojanstva ter pošilja močno sporočilo: učinkovitost represivnega aparata nikoli ne sme poteptati temeljnih postulatov socialne države.