Nedopustnost odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga v času poskusnega dela

Vrhovno sodišče Republike Slovenije je s sodbo opr. št. VIII Ips 28/2025 z dne 24.03.2026 pomembno prispevalo k razjasnitvi razmerja med splošnimi odpovednimi razlogi in posebno ureditvijo poskusnega dela po Zakonu o delovnih razmerjih (ZDR-1). V ospredju presoje je bilo vprašanje, ali lahko delodajalec delavcu v času trajanja poskusnega dela poda redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, kar se v praksi pogosto pojavlja, zlasti v situacijah organizacijskih ali ekonomskih sprememb. Sodišče je zavzelo jasno in restriktivno stališče, da takšna odpoved ni dopustna. Ključni razlog za takšno odločitev izhaja iz razlage 125. člena ZDR-1, ki ureja institut poskusnega dela. Po presoji sodišča gre za specialno zakonsko ureditev, ki izčrpno določa primere, v katerih je dopustno prenehanje pogodbe o zaposlitvi v poskusnem obdobju. Med temi primeri redna odpoved iz poslovnega razloga ni predvidena, zato njena uporaba ni dopustna. Vrhovno sodišče je pri tem zavrnilo argumentacijo delodajalca, ki je zagovarjal širšo razlago zakona in možnost uporabe splošnih odpovednih razlogov iz 89. člena ZDR-1 tudi v času poskusnega dela. Takšna razlaga bi po presoji sodišča pomenila obid posebne zakonske ureditve in bi izničila njen namen. Posebej je sodišče opozorilo, da tudi jezikovna razlaga določbe, vključno z uporabo besede »tudi« v šestem odstavku 125. člena ZDR-1, ne omogoča sklepa, da bi bile dopustne še dodatne, v zakonu nepredvidene oblike odpovedi. Pomemben poudarek sodbe je tudi razlaga namena poskusnega dela. Ta institut ni namenjen splošni fleksibilnosti delodajalca pri prenehanju delovnega razmerja, temveč izključno preverjanju, ali delavec izpolnjuje pričakovanja glede opravljanja konkretnega dela. Če bi bilo dopustno odpovedati pogodbo iz poslovnih razlogov, bi se ta namen izpraznil, saj bi delodajalec lahko obšel presojo uspešnosti poskusnega dela in pogodbo odpovedal iz razlogov, ki niso povezani z delavčevo usposobljenostjo. Sodišče je dodatno poudarilo tudi vidik varstva delavca kot šibkejše stranke. Če bi bila dopustna širša paleta odpovednih razlogov, bi bil delavec v času poskusnega dela v slabšem položaju, saj bi mu lahko delovno razmerje prenehalo na več različnih podlagah. Takšna razlaga bi bila v nasprotju s temeljnimi načeli delovnega prava, ki težijo k zagotavljanju minimalne stopnje varnosti zaposlenih, zlasti v začetni fazi delovnega razmerja. V postopku je bilo izpostavljeno tudi vprašanje morebitnega posega v svobodno gospodarsko pobudo delodajalca iz 74. člena Ustave Republike Slovenije. Vrhovno sodišče je glede tega zavzelo stališče, da omejitev odpovednih razlogov v času poskusnega dela, ne predstavlja nesorazmernega posega v to pravico. Gre za časovno omejeno obdobje, ki praviloma ne presega šest mesecev, v katerem zakonodajalec upravičeno zagotavlja okrepljeno varstvo delavca. Po izteku tega obdobja ima delodajalec ponovno na voljo vse zakonsko predvidene odpovedne razloge, kar pomeni, da njegova podjetniška svoboda ni trajno omejena. Odločitev Vrhovnega sodišča ima pomembne praktične implikacije. Delodajalci morajo pri oblikovanju kadrovskih odločitev v času poskusnega dela ravnati posebej previdno in dosledno upoštevati zakonsko določene razloge za odpoved. Poslovni razlog, čeprav sicer legitimen in pogost v praksi, v poskusnem obdobju ne more biti podlaga za zakonito prenehanje pogodbe o zaposlitvi. Sodba tako utrjuje razumevanje poskusnega dela kot pravno strogo reguliranega instituta, ki ne dopušča ekstenzivne razlage v korist delodajalca. Hkrati pa odpira pomembno vprašanje notranje konsistentnosti delovnopravnega sistema z vidika varstva pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Delavec, ki opravlja poskusno delo, namreč v skladu z razlago sodišča uživa ugodnejše varstvo pred odpovedjo iz poslovnega razloga kot delavec, zaposlen za nedoločen čas brez dogovorjenega poskusnega dela.

Takšna ureditev lahko vodi do položaja, v katerem je delavec v začetni, časovno omejeni in praviloma manj stabilni fazi delovnega razmerja dejansko varovan intenzivneje kot delavec, pri katerem je delovno razmerje že trajneje vzpostavljeno. V praksi to pomeni, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga med trajanjem poskusnega dela podvržena strožjim omejitvam oziroma dodatnim zahtevam, medtem ko je pri „običajnem“ delovnem razmerju delodajalčeva možnost odpovedi širša.

S tem se odpira vprašanje skladnosti takšne razlike z načelom enakosti pred zakonom iz 14. člena Ustave Republike Slovenije, saj gre za primerljiva položaja delavcev, med katerima zakonodaja oziroma sodna razlaga vzpostavlja različno stopnjo varstva brez povsem jasnega stvarnega razloga.

Obravnavana sodna praksa zato poleg vprašanja varstva delavca odpira tudi širšo dilemo o sistemski uravnoteženosti delovnopravne ureditve ter o tem, ali zakonodajalec oziroma sodna praksa pri urejanju poskusnega dela še sledita temeljnemu namenu tega instituta.