Kako nagraditi zaposlene, da je davčno ugodno za zaposlenega in hkrati stroškovno sprejemljivo za podjetje? Eden od odgovorov je lahko tudi novi ZUDDob-1.
Z marcem 2026 je začel veljati novi Zakon o udeležbi delavcev pri dobičku (ZUDDob-1), ki na novo ureja vključevanje zaposlenih v delitev dobička družbe in uvaja pomembne davčne spodbude.
Čeprav je udeležba delavcev pri dobičku še vedno prostovoljna, zakon natančno določa, kako mora biti sistem postavljen. Ključno pravilo je, da mora veljati za vse delavce pod enakimi pogoji, zato ne gre za individualne nagrade ali bonuse, ampak za sistemsko delitev dobička.
Zakon omejuje tudi višino delitve, saj se delavcem lahko nameni največ 33 % čistega poslovnega izida in hkrati največ 20 % bruto mase plač, razmerje med najvišjim in najnižjim izplačilom pa je omejeno na 1 : 8. Delitev je možna v denarju, delnicah ali poslovnih deležih, pri lastniških shemah pa velja triletna prepoved razpolaganja in predkupna pravica družbe.
Pravi razlog, zakaj se bo zakon v praksi uporabljal, pa so davčne ugodnosti. Družba lahko znesek, ki ga razdeli delavcem, v celoti uveljavlja kot davčno olajšavo, delavci pa od tega dohodka plačajo 30 % dohodnine pri denarnem izplačilu oziroma 25 % pri delnicah ali deležih, pri čemer se od teh dohodkov ne plačujejo prispevki za socialno varnost in se ne vštevajo v letno davčno osnovo. Opisane davčne ugodnosti pa lahko uveljavljajo le družbe, ki dosegajo določeno višino povprečne plače in hkrati zagotavljajo tudi rast plač – zakon torej spodbuja delitev dobička predvsem pri podjetjih z višjo dodano vrednostjo.
V praksi to pomeni, da zakon uvaja davčno bistveno ugodnejši način nagrajevanja zaposlenih kot klasični bonusi, hkrati pa odpira tudi vprašanja korporacijskega prava, sprememb družbenih pogodb, lastniške strukture in dolgoročnega vezanja zaposlenih na družbo.
Ključno vprašanje za podjetja tako ne bo več, ali deliti dobiček zaposlenim, ampak kako tak sistem pravilno pravno in davčno strukturirati.
Udeležba delavcev pri dobičku je pravni institut, ki ga mora družba urediti s pogodbo o udeležbi pri dobičku in načrtom delitve dobička, pri čemer je treba upoštevati tudi pravila korporacijskega prava glede uporabe bilančnega dobička. Pravica delavcev do udeležbe pri dobičku nastane šele s sprejemom sklepa o uporabi dobička, zato se izplačila praviloma izvajajo v poslovnem letu, ki sledi letu, za katerega se dobiček deli.
Pri odločanju o uvedbi sistema udeležbe pri dobičku morajo družbe poleg davčnih vidikov upoštevati tudi številna pravna vprašanja, zlasti vprašanje enake obravnave delavcev, določitev meril za delitev dobička, razmerje do obstoječih sistemov nagrajevanja, spremembe temeljnih aktov družbe ter vprašanja vstopa delavcev v lastništvo družbe v primeru lastniških oblik udeležbe.
ZUDDob-1 tako ne predstavlja zgolj davčnega instrumenta, temveč tudi korporacijsko- in delovnopravni institut, ki zahteva ustrezno pravno implementacijo v družbi. V praksi bo zato ključnega pomena, da družbe sistem udeležbe pri dobičku uredijo celovito – tako z davčnega kot tudi z delovnopravnega in korporacijskega vidika – saj lahko le pravilno strukturiran sistem omogoča izkoriščanje davčnih ugodnosti in hkrati zmanjšuje pravna tveganja za družbo.