Skupno starševstvo ostaja izhodišče, odstop je dopusten le ob dejanski ogroženosti otroka.

Vprašanje skupnega starševstva po razpadu partnerske skupnosti ostaja eno izmed najzahtevnejših področij družinskega prava, kjer se prepletajo čustvene dinamike staršev, razvojne potrebe otrok in pravni standardi, ki jih mora sodišče skrbno uravnotežiti. V praksi so to postopki, kjer že majhne razlike v starševskih sposobnostih, komunikaciji ali osebnostnih značilnostih sprožijo dilemo, kako zagotoviti ureditev, ki bo v največjo korist otroku. Prav zaradi občutljivosti in kompleksnosti teh vprašanj ima sodna praksa pomembno vlogo pri oblikovanju jasnih meril, ki sodiščem in staršem pomagajo razumeti, kako se presoja otrokova korist in katere okoliščine so pri tem resnično odločilne.

Odločitev Vrhovnega sodišča RS z dne 21.05.2025 (opr. št. II Ips 11/2025), predstavlja pomemben razvoj slovenske sodne prakse na področju skupnega starševstva. Gre za odločitev, ki nadgrajuje stališča sodne prakse iz preteklih let (npr. odločitev Vrhovnega sodišča z dne 22.02.2023, opr. št. II Ips 8/2023) in še bolj jasno določa temeljno izhodišče Družinskega zakonika (Uradni list RS, št. 15/2017, 21/2018 - ZNOrg, 16/2019 - ZNP-1, 22/2019, 67/2019, 200/2020 - ZOOMTVI, 94/2022 - odl. US, 94/2022 - odl. US, 5/2023, 34/2024 - odl. US, 93/2025 – ZNUZJV), po katerem je skupno starševstvo privzeta in prednostna oblika ureditve varstva in vzgoje otrok po razpadu življenjske skupnosti staršev. V obeh zadevah je bilo sodišče postavljeno pred vprašanje, kako v praksi uporabiti načelo enake odgovornosti staršev, kadar se starša ne strinjata glede skupnega varstva in vzgoje ali kadar je eden izmed njiju v določenih vidikih šibkejši kot drugi.

Vrhovno sodišče se je v zadevi iz leta 2025 posebej ukvarjalo z dilemami, ki se v praksi pogosto pojavljajo – ali nekatere osebnostne značilnosti enega od staršev ali dejstvo, da med staršema poteka konflikt, pomenijo oviro za skupno starševstvo. Nižji sodišči sta se v tej zadevi osredotočili predvsem na razlike med staršema in na težavno komunikacijo, zaradi česar sta otroka zaupali materi. Vrhovno sodišče pa je zavzelo precej širši in poglobljen pogled. Iz celotnega dokaznega postopka je bilo namreč razvidno, da sta oba starša v osnovi sposobna zagotavljati varno in stabilno okolje za otroka, da resnejših tveganj za njihov razvoj ni bilo ugotoviti in da morebitne osebnostne posebnosti očeta niso takšne narave, da bi predstavljale resnično nevarnost za otrokov razvoj ali dobrobit. Ključna razlika v presoji je bila torej ta, da se razlike v starševskih kompetencah med staršema ne smejo interpretirati kot samostojen razlog za izključitev enega od njih iz aktivnega starševstva. Pri tem je sodišče posebej poudarilo, da popolna enakost starševskih sposobnosti nikoli ni mogoča, niti zahtevana. Naravno je, da se starša razlikujeta, da eden kaže več čustvene stabilnosti, drugi več praktične usmerjenosti, ali da imata različne načine odzivanja na stres. Po presoji sodišča pa takšne razlike same po sebi niso škodljive. Pomembno je le vprašanje, ali konkretne okoliščine (ne teoretične ali hipotetične) dejansko ogrožajo dobrobit otrok. Dokler tega ni mogoče izkazati, ni razlogov, da bi bil eden od staršev postavljen v postranski položaj. Ta miselna usmeritev je povsem skladna s stališči, sprejetimi že v starejši sodni praksi, ko je sodišče že poudarilo, da je skupno starševstvo mogoče tudi v primerih, ko starša nista v dobrih odnosih ali ko eden od njiju temu nasprotuje. Specifično v že zgoraj navedeni odločitvi z dne 22.02.2023 je sodišče pojasnilo, da se v takih primerih morebitne težave rešujejo z zelo natančno določitvijo režima izvajanja starševske skrbi, ne pa z izključitvijo enega od staršev iz ključnih odločitev glede otrok. V obeh omenjenih odločbah tako sodišče vztraja pri tem, da slaba komunikacija ne pomeni nujno visoke stopnje konflikta. Razlikovati je treba med nevšečnostmi pri komunikaciji, ki jih je mogoče urejati s podrobnejšimi navodili ter dejanskimi oblikami ogrožanja, ki jih je mogoče povezati z nasiljem, manipulacijo, odvisnostmi ali drugimi okoliščinami, ki bi otroku lahko resno škodovale.

Pomemben prispevek najnovejše odločitve sodišča je tudi jasna določitev merila, kdaj je odstop od skupnega starševstva sploh dopusten. Sodišče zavzame stališče, da je treba otrokom po razpadu partnerske skupnosti zagotoviti takšno ureditev, ki v največji možni meri ohranja kontinuiteto njihovega vsakdanjega življenja, kakršnega so poznali pred razhodom staršev. To pomeni redne, obsežne stike z obema staršema, enakovredno vključevanje v vzgojo in sprejemanje odločitev ter ohranjanje občutka, da ima otrok dva starša, ki sta prisotna in odgovorna. Le kadar bi skupno starševstvo dejansko povzročilo tveganja – na primer zaradi nasilja ali tako hude konfliktnosti, da bi otroci postali ujetniki neverbalnih pritiskov ali vpetosti v spor, je mogoče utemeljiti dodelitev otroka enemu od staršev.

Ključna ugotovitev je torej jasna in pomembna za nadaljnjo prakso, in sicer, da je skupno starševstvo prevladujoč in pričakovan model ureditve starševske skrbi po razvezi, tudi kadar starša v svojih osebnostnih ali starševskih lastnostih nista povsem enakovredna. Razlike med njima so naravne in v praksi neizogibne. Popolna uravnoteženost starševskih kapacitet je ideal, ki v realnem življenju pogosto oziroma praviloma ni izpolnjen. Bistvena presoja mora biti osredotočena izključno na to, ali so konkretne razlike takšne, da bi lahko dejansko ogrozile otrokovo korist. Odmik od skupnega varstva in vzgoje je torej dopusten le, če so takšna tveganja jasno izkazana. Takšno razumevanje utrjuje pravno varnost in predvidljivost sodnega odločanja ter jasno potrjuje, da je trajna in vsebinsko enakovredna vloga obeh staršev temeljna komponenta otrokove koristi.