Pogodba o preužitku in dosmrtnem preživljanju: zakaj ju davčno pravo obravnava kot darilo?
Pogodbi o preužitku in o dosmrtnem preživljanju sta v slovenski pravni praksi tradicionalno razumljeni kot instrumenta, ki omogočata urejanje premoženjskih razmerij med generacijami na način, ki presega klasične institute dednega prava. Njuna posebnost je v tem, da temeljita na osebnem odnosu med strankama in vključujeta elemente preživljanja, oskrbe ter drugih storitev, ki pogosto trajajo vse do smrti ene izmed pogodbenih strank. Prav zaradi teh značilnosti ju pravna teorija in sodna praksa praviloma opredeljujeta kot odplačna pravna posla, čeprav ne v klasičnem smislu ekvivalentne izmenjave dajatev, temveč kot t. i. aleatorni pogodbi, pri katerih stranki zavestno prevzemata tveganje glede bodočega nesorazmerja med izpolnitvami.
Takšna civilnopravna kvalifikacija pa se v davčnem pravu ne odraža nujno na enak način. Prav nasprotno – praksa Finančne uprave Republike Slovenije jasno kaže, da davčno pravo uporablja lastne kriterije razvrščanja pravnih poslov, ki niso vedno vezani na njihovo obligacijskopravno naravo. V zadnjem pojasnilu, naslovljenem tudi na odvetniško in notarsko stroko, je davčni organ izrecno poudaril, da nepremično premoženje, pridobljeno na podlagi pogodbe o preužitku ali pogodbe o dosmrtnem preživljanju, ne zapade obdavčitvi z davkom na promet nepremičnin, temveč z davkom na dediščine in darila.
Ključ do razumevanja takšnega stališča je v normativni ureditvi Zakona o davku na dediščine in darila, ki pojem darila opredeljuje bistveno širše kot civilno pravo. Za razliko od obligacijskega prava, kjer je darilo vezano na neodplačnost pravnega posla, davčno pravo dopušča, da se kot darilo obdavčijo tudi pravni posli, ki vsebujejo elemente odplačnosti. V tem okviru sta pogodbi o preužitku in o dosmrtnem preživljanju tipičen primer pravnih poslov, kjer zakonodajalec zaradi njihove ekonomske vsebine in prenosa premoženja uporablja davčni režim, ki je sicer namenjen darilom.
Posebno pozornost zahteva tudi trenutek nastanka davčne obveznosti, ki se pri obeh pogodbah razlikuje. Pri pogodbi o preužitku se šteje, da je darilo sprejeto že ob podpisu pogodbe, kar pomeni, da davčna obveznost nastane takoj ob njeni sklenitvi. Povsem drugače je pri pogodbi o dosmrtnem preživljanju, kjer davčna obveznost nastopi šele ob smrti preživljanca. Ta časovni zamik ima lahko v praksi pomembne posledice, saj vpliva tako na davčno načrtovanje kot tudi na vrednotenje premoženja in morebitne spremembe davčne zakonodaje v času trajanja pogodbenega razmerja.
Opisano razhajanje med civilnopravno in davčnopravno kvalifikacijo jasno kaže, da pravna narava pogodbe sama po sebi ne zadostuje za presojo njenih davčnih posledic. Davčno pravo namreč sledi lastnim ciljem in logiki, ki je pogosto vezana na ekonomski učinek pravnega posla in ne na njegovo formalno opredelitev. Posledično lahko pravni posel, ki je v obligacijskem smislu odplačen, za davčne namene učinkuje kot darilo, kar ima za stranke lahko pomembne finančne posledice.
Obravnavana tematika zato ponovno potrjuje, da učinkovito pravno svetovanje na tem področju zahteva celovit pristop, ki presega zgolj razlago posameznega pravnega področja. Šele z usklajenim razumevanjem obligacijskega, dednega in davčnega prava je mogoče strankam zagotoviti pravno varne in predvidljive rešitve, ki bodo vzdržne tako z vidika prava kot tudi z vidika davčnih posledic.