Kdaj med dvema osebama obstaja zunajzakonska skupnost?
Na prvi pogled se odgovor na zastavljeni vprašanji morda zdi enostaven. V naši družbi velja pogosto prepričanje, da če partnerja dalj časa živita na istem naslovu, že veljata za zunajzakonska partnerja. Družinski zakonik zunajzakonsko skupnost namreč opredeljuje kot dalj časa trajajočo življenjsko skupnost dveh oseb, ki nista sklenila zakonske zveze, in ni razlogov, zaradi katerih bi bila zakonska zveza med njima neveljavna. Iz zakonske definicije tako na prvi pogled izhaja, da zadošča že samo skupno bivanje, vendar sodna praksa zahteva bistveno več.
Zunajzakonsko skupnost Družinski zakonik v pravnih posledicah izenačuje z zakonsko zvezo, s to razliko, da se obstoj zunajzakonske skupnosti ugotavlja v vsakem konkretnem primeru. Praktično povedano to pomeni, da za razliko od zakonske zveze, ki predstavlja dejstvo, dokazljivo z izpiskom iz poročne matične knjige, za potrebe dokazovanja zunajzakonske skupnosti ni mogoče pridobiti nobenega potrdila. Ne obstaja namreč noben register zunajzakonskih skupnosti ali poseben (ugotovitveni) postopek, v katerem bi se odločalo le o obstoju zunajzakonske zveze, saj le ta predstavlja dejansko razmerje, kar pa ni dopustna vsebina ugotovitvene tožbe. Njen obstoj se tako mora vsakokrat posebej ugotavljati kot predhodno vprašanje. Vprašanje obstoja zunajzakonske zveze se v praksi najpogosteje pojavlja v zvezi z zapuščinskimi postopki in postopki ugotovitve obsega skupnega premoženja ter deležev na njem. V prvem je namreč od obstoja zunajzakonske skupnosti odvisna dedna pravica, v drugem pa vprašanje nastanka skupnega premoženja.
V okviru zapuščinskega postopka po pokojniku, ki je imel partnerja, lahko hitro pride do nasprotovanja obstoju zunajzakonske skupnosti s strani katerega od drugih dedičev. Če se ti ne morejo sporazumeti, je (domnevni) zunajzakonski partner napoten na pravdo, v kateri mora dokazati obstoj zunajzakonske skupnosti. V primeru prenehanja zveze, ko en partner vloži tožbo zoper drugega s ciljem urediti medsebojna premoženjska razmerja vezana na skupno (in posebno) premoženje partnerjev, pa se lahko zgodi, da en partner zatrjuje drugačno obdobje trajanja zunajzakonske zveze kot drugi. Običajno s ciljem doseči, da se določeno premoženje ne šteje (več) za skupno. V takem primeru morajo sodišča presojati ali je odnos med partnerjema izpolnjeval kriterije za obstoj zunajzakonske skupnosti oziroma v katerem časovnem obdobju jih je, če se trditve (nekdanjih) partnerjev razhajajo.
Življenjske situacije so pestre, vsako pa je potrebno obravnavati z upoštevanjem vseh okoliščin posameznega primera, vendar pa so se v ustaljeni sodni praksi (npr. VSL Sklep III Cp 725/2020, VSL Sodba II Cp 1648/2017, VSL Sodba I Cp 1315/2024, Sodba VSRS II Ips 820/2008.) izoblikovali trije kriteriji za obstoj zunajzakonske skupnosti, in sicer:
- življenjska skupnost,
- čustveno razmerje,
- notornost skupnosti.
Da bi zunajzakonska skupnost pravno sploh obstajala, Družinski zakonik kot osnovni pogoj zahteva življenjsko skupnost, kar pa pomeni več kot le bivanje na istem naslovu. Bistveno je skupno gospodinjstvo in ekonomska skupnost, v kateri sploh pride do prelivanja premoženja. Zanimivo pa je, da skupno bivališče ni absolutni pogoj; če partnerja živita ločeno iz utemeljenih razlogov (npr. služba v drugem kraju), zunajzakonska skupnost še vedno lahko obstaja, če so seveda podani drugi elementi. Velja pa tudi nasprotno pravilo; če partnerja po dejanskem razhodu ostaneta pod isto streho zgolj iz stanovanjske ali ekonomske sile razmer, se lahko šteje, da je zunajzakonska skupnost že prenehala.
Poleg življenjske skupnosti mora sam odnos med partnerjema izpolnjevati določeno stopnjo intenzivnosti, in sicer mora obstajati zlasti obojestranska čustvena navezanost, zaupanje in spoštovanje, medsebojna pomoč, intimna povezanost in nenazadnje volja obeh partnerjev živeti v partnerski skupnosti in ne morda v prijateljski ali stanovanjski. Vse omenjene elemente je potrebno presojati skupno, upoštevaje posebnosti posamezne življenjske situacije, saj recimo zgolj odsotnost intimne povezanosti še ne pomeni, da zunajzakonske skupnosti ni bilo, kar pride predvsem v ospredje pri starejših parih, ki so pred obravnavano zvezo že imeli družine.
Za ugotovitev obstoja zunajzakonske skupnosti so sicer odločilne notranje komponente, ki pa se morajo izraziti tudi navzven. Bistven indikator je tako imenovana notornost razmerja, ki zahteva, da življenjsko skupnost kot takšno zaznava tudi okolica, torej da partnerja njuna okolica (sorodniki, prijatelji, tretje osebe) prepoznava kot življenjska partnerja.
Šele če se v posameznem postopku ugotovi, da je zveza dveh oseb izpolnjevala vse zgoraj opisane kriterije, to vodi v ugotovitev obstoja zunajzakonske skupnosti in v posledici tega nastanek pravnih posledic, ki so izenačene z zakonsko zvezo. Velja tudi poudariti, da družinskopravna zakonodaja ne določa koliko časa mora zveza izpolnjevati vse kriterije za obstoj zunajzakonske skupnosti, da bi se priznale pravne posledice, ki izvirajo iz te. To je stvar presoje vsakega posameznega primera, vendar praviloma krajše, nekajmesečne zveze ne izpolnjujejo pogoja dalj časa trajajoče življenjske skupnosti, ne glede na njihovo morebitno čustveno intenzivnost.
Za konec gre še izpostaviti, da navedeni kriteriji za presojo zunajzakonske zveze veljajo ne glede na spol partnerjev, saj so v našem pravnem redu zveze istospolnih partnerjev izenačene s zvezami partnerjev različnega spola.